KRATKE TOLAŽBE ZA UČITELJE

MI PA DELAMO TAKO

Spomnim se dneva, ko sem imela zagovor magistrske naloge. Pogovor je napeljal na to, kako učence poskušam umiriti med kosilom. Ponosno sem povedala, da so pri meni v jedilnici tiho kot miške, sliši se samo žvenket pribora. Na moje veliko presenečenje, je komisija odvrnila, da kako lahko to dosežem od otrok, sploh pa tukaj v Evropi, kjer smo vajeni govoriti ob jedi, v tišini so le nekje tam na Kitajskem. Mislim, halo? Kaj naj imam cirkus v jedilnici? Vsi drugi učitelji jih mirijo?! Še ko pride ravnateljica v jedilnico, vedno opozori, naj bomo tišji.

No, khm, kmalu sem prišla na drugo šolo, kjer je v jedilnici bil CIRKUS. Kakšno opozarjanje, kakšna tišina, še ravnatelja ni to motilo.

No, khm, kmalu sem prišla na tretjo šolo, kjer je bila jedilnica na sredini hodnika. Še žvenket pribora ni smel obstajati. Kako mi je bilo butasto vsakič opozarjati učence: “Tišjeeeee, drugi imajo še pouk!” Halo, arhitekti, snovalci šol, zakaj se niste izmislili zaprte DOVOLJ VELIKE jedilnice.

Po eni strani sem vesela, da sem letos pristala že na četrti šoli. Videla sem že kar nekaj stvari. Ja, povsod delajo nekoliko drugače, vsak pa na dotični šoli misli, da dela najbolj prav. HA. 😀

TI NISI TAKA KOT DRUGI

Ne vem, kako je drugje, ampak v šoli se konstantno lovim medtem, ali naj posnemam nekoga ali naj delam po svoje. Ne, nisem ovca, da bi posnemala druge, ampak prvič nekaj nečesa (tednov, mesecev, let …) se loviš in večkrat ti pride prav, da vidiš, kako drugi počnejo določeno stvar. Dobro, itak “zafejlaš”, to je dejstvo, četudi poskušaš posnemati druge. Ampak iti popolnoma po svoji poti, uf, to pa je rahel izziv za vse malo manj samozavestne osebke.

Kaj se zgodi, če delaš “po svoje”? Hja, marsikdo ima zagotovo za povedat kakšno sočno besedo več za tvojim hrbtom. Jaz se vedno potolažim, da bi bilo čudno, če ne bi nihče govoril o meni. Čudno bi bilo, če bi bila vsem všeč. To zagotovo pomeni, da nekaj delam narobe. To zagotovo pomeni, da poskušam ustreči vsem drugim.

NE BOM SE DRLA, NE BOM SE DRLA, NE BOM SE DRLA

To je moja mantra. In potem ne zdržim več tega pritiska in zaderem se kot svinja. Zakrulim. Iz dna pljuč, napetimi glasilkami kot struna, s pomočjo trebušne prepone, stisnjenimi pestmi in srepečim pogledom:

“DEJ BELEŽKO NA MIZO!!!!!!!!!!!!!!!!”

– “Ne.”

“NA MIZO JO DEJ.”

– “Ne bom.”

“TAKOJ DEJ NA MIZO.”

– “A-a”.

“PROV, POJ BOM PA NA E-ASISTENTA STARŠEM PISALA.”

– “Prov.”

“NA MIZO DEEEEEJ BELEŽKOOOO!”

(Vrže na mizo beležko.)

“NE BOŠ TKOLE METOV.”

– “Ja, in?”

(Vzamem iz mize in jezno vržem nazaj.)

“VZEM NALIVKO V ROKE IN ZAČNI PISAT. TAKOJ!”

“Ne, ne bom.”

(Po nekaj minutah pregovarjanja začne pisati …)

“Napiši: nisem upošteval dogovorjenih pravil.”

“Kakšnih pravil? Nikol se nismo nč dogovoril.”

“PRED DESETIMI MINUTAMI SEM TE DESETKRAT OPOZORILA, DA BOD TIH!!!!!!”

(Najprej vržem beležko čez okno.)

😀

Tako nekako je potekal moj zadnji dvoboj z dretjem. No, poleg običajnega dretja pred celim razredom: “TIŠINAAA, KOSILOOO, KOLONAAA, TIŠINAAA, A LOHK NEHAAAAŠ, NEHEEEJ, DOVOOOLJ … “

Večkrat sem si že rekla, nehala se boš dret. Derejo naj se ostali učitelji. Uf, večkrat jih slišim iz razredov. Različne frekvence povzdigovanja glasov uhajajo skozi špranje pod vrati, se prepletajo po hodnikih, vijejo skozi moja ušesa, kjer se pretvorijo v misli: “Ti se ne dereš tok. Zato pa maš cirkus. Govori glasneje. Lej, kakšen močan glas imajo. Ti si pa hripava že po enem tednu. Poglej, kakšno avtoriteto imajo.”

Mah, koji K*!

Ni ti treba biti taka kot ostali. Ostali imajo morda res bolj ojačane glasilke, o avtoriteti bi pa lahko razglabljali.

Enkrat, ko sem s kovinsko škatlo, polno različnih predmetov udarjala po mizi, da bi pridobila pozornost, je eden od učencev rekel: “Sej, zato pa je tok obutana.” Odgovorila sem mu: “No, to je bla že prej.”

Ali pa bojo obutane moje glasilke.

No, dejansko je bila škatla res že od prej malce uboga. Če mirim s ploskanjem, butanjem noge ob tla, me začnejo posnemati. Potem nimam samo šundra, ampak šunder na kvadrat. Škatla je bila takrat super izbira. Še bolj super izbira pa je zvonček. Pozvoniš in začnejo mukati. Welcome to the school.

Nazaj k dretju.

Zakaj se derem/o? Ker se (večkrat) počutimo nemočne. Z glasom poskušaš obvladovati situacijo. Pa še najlažje je. Zato zame konstantno povzdigovanje glasu ni znak zdrave avtoritete. Ja, resda moraš glasneje govoriti kot pa običajno, ampak upam si trditi, da imamo izbiro. Upam. Ni mi še to uspelo.

Včasih se te kakšna stvar, oz. vedenje učencev tako silovito dotakne (beri raz*izdi), da si enostavno ne moraš pomagati, ostati miren, in sčasoma, včasih že v nekaj sekundah, povzdigneš glas do maksimuma.

Je pa tudi razlika v tem, ali nekaj poveš na glas, odločno, ja, s kratkotrajnimi napetimi glasilkami kot struna, ali pa se jeznoritno, na polno histerično zdereš do maksimuma.

FEJLI SO IN FEJLI BODO

Mi vsi smo ljudje. (Otroci so pač živali. V času cirkusa. V šoli. Hec.)

Ljudje delamo napake. Še roboti jih delajo.

Lahko se zgodi, da veš, kaj moraš narediti, veš, “you just have one thing to do”, pa za*ebeš. Tudi to je v redu. Razen če po nesreči prideš na preduro, ki je ni. Ne si tega delat. 😀

Ne rabiš si reči, da si zmeden/-a. Pa da bo bolje. Reci si, zmeden/-a sem in bom do konc lajfa, pa kaj! 😀

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.